Človek ali etiketa?

Izogibam se političnim debatam, a ne morem mimo “romske” problematike. Delno v meni teče tudi romska kri, morda prav zato toliko bolj čutim, da dodam svoje mnenje.

Kot otrok sem občutil izločenost, čeprav sem bil bel in odraščal v mestu. V šoli je bilo nepisano pravilo, da smo se ob začetku leta predstavili. Tako sem dobil etiketo “cigan”, ker je bil moj ded rom.

Naslednje leto sem bil prestavljen v razred, kjer je bil tudi romski otrok, da smo bili “na kupu”. Skozi naslednja leta so nas vedno postavljali v skupine, nekako ločevali na “nas” in “njih”.

Zakaj to govorim? Že v osnovi nismo družba, ki popolnoma sprejema. Ko govorimo o Romih, Albancih, temnopoltih ali kogarkoli drugega, že postavljamo ljudi v različne skupine.

Nisem tukaj, da bi sodil – za sojenje so sodniki, za politiko politiki. Jaz samo povem, da smo vsi ljudje samo ljudje.

A “samo” nosi veliko moč. Nosimo moč, ki razdružuje ali združuje, ki zbližuje ali oddaljuje, ki ljubi ali sovraži.

Znano je, da so se Romi skozi zgodovino selili. Priselili so se na območja, kjer so bili bodisi sprejeti bodisi odrinjeni na stran. Po 30–50 letih življenja na robu se pojavi vprašanje: ali je naselje z “Cigani” problem, ali so to ljudje, ki jih je treba vključiti?

Dve različni poti se kažeta – Prekmurje in Dolenjska. Prekmurje je bilo kljub nestrpnosti bolj dovzetno za kohezivno življenje.

Sam sem želel biti del družbe; želja staršev je bila vključevanje. Tako kot pri vseh vrstnikih. Vsi smo želeli biti v osnovi vključeni. A dokler nisem premagal razdvojevanja v družbi, nisem popolnoma zaživel. To je lahko breme za otroka.

Premagal sem ga tako, da sem sprejel svet tak, kot je, in se takrat odločil v sebi narediti spremembo. Za sebe in za druge.

Ko ustvarjam z otroki, to reflektiram. Delavnice niso namenjene tekmovanju ali najboljši sliki. Niti tehniki risanja. Sem človek, in odpiram preprosto človeško ustvarjanje.

Otroci izkušajo enakost, spoštovanje, skupnost – brez zmagovalcev, brez nagrajencev. To je lekcija, ki presega tehniko in obraznost.

Današnji svet je podrejen “klikom”, ki pogosto hranijo nestrpnost, bolečino in slabo novico. Ne odpiram debate, ampak opozarjam: spremembo lahko naredi vsak posameznik.

Kako? Tako, da se sploh ne vmešavamo, ne klikamo, ne komentiramo. Tišina ima večjo moč, kot si mislimo.

In kje je torej meja? Človek – ali “cigan”?