Če bi....? Morda pa.

Če bi za vsak »To je nemogoče« ali podobno frazo dobil 1 evro, bi bil Vladimir Rockefeller Rozman.

Zares se čudim, kako sem tu, kjer sem, po vsem tem »pa to ne bo šlo«. 

Veliko prej, preden sem prijel prvo platno, sem imel drugačen občutek o tem, kako naj bi osnovne stvari na svetu delovale. 

To so bile otroške sanje. 

Dobrih 30 let za tem pišem ta blog in se spominjam preproste misli – vsi bi morali imeti enake možnosti. 

Ene možnosti imamo, ene žal realno nimamo. 

A to še ne pomeni, da si je ne moremo ustvariti. 

Največji paradoks se mi zdi, da bi iz današnjega časa gledali, kaj se lahko zgodi, ko po drugi strani vsak dan prinaša možnosti. 

Ne skozi filozofijo, ampak skozi več osebnih izkušenj. 

Kar se nam zdi nedosegljivo, morda nikoli ne bomo dosegli.

Ne zato, ker je nujno nedosegljivo, ampak ker smo možnost že sami zaprli z mislijo: »To je nedosegljivo.« Ali pa: »To je iluzija.« 

Tudi odlična petica v šoli je iluzija, če ne poslušaš in se ne učiš snovi. 

Narediti svoje življenje tako, kot se meni zdi, da je prav, je morda tudi iluzija. 

Dokler dejanja ne začnejo govoriti. 

Nikoli ne veš, česa je človek lahko sposoben. 

In kaj pravzaprav je uspeh?

Da lahko rečemo po drugi strani, da nekaj ni mogoče? 

Tudi če nekaj, kar si zamislimo, ne najde epiloga, še vedno ne pomeni, da ni bilo izvedljivo. 

Danes morda ne ... A jutri? 

Pogosto samo tako, da gledamo skozi vzorce preteklosti?

Torej iz lastnega omejenega pogleda na stvar nekomu povemo, da njegova ideja nima realnega potenciala? 

Ena mojih »nemogočih« je bila Amerika. 

Fant brez »realnih« možnosti si je zamislil, da bi rad doživel Ameriko. 

Čisto nedolžne sanje. 

In pri dvajsetih – nekega dne, ko sem delal na tržnici in prodajal oblačila, sem bral revijo in naletel na oglas. 

Superge – bolj hip-hop stil – ime Vlado. 

Kakšno naključje. 

Zakaj pa jaz ne bi imel enih takih z mojim imenom? 

Iščem in najdem samo v Ameriki. 

Čisto sveže – zakaj pa jih jaz ne bi uvažal? 

Napišem jim mail in na moje presenečenje mi pozitivno odgovorijo. 

Šel sem tja brez znanja o distribuciji, o trgovini – saj sem samo na sejmih in tržnicah delal. 

In to je bil moj prvi »samostojni« izlet z letalom. 

Kakšne možnosti bi mu dali? 

In najtežji del in najlažji del sta ista zadeva. 

Za tisto, kar delaš rad, moraš sprejemati udarce, dokler se ne vidijo rezultati. 

To je tudi preizkušnja skoraj vsakega, ki je kdaj začel delati nekaj v čem je videl smisel ali ljubezen.

Jaz bi vsemu temu samo rekel življenje. 

Ne gre vse po načrtih, zato je »neuspeh« praktično zelo nehvaležna beseda. 

Velikokrat se iz ideje razvije čisto tretje. 

Zato ne poskušajmo vedno vsega definirati v življenju.

»Ne vem« je najpravičnejši odgovor – če to ne pomeni, da mi ni mar. 

Uspeh je pač zelo relativna stvar. 

Namesto takih pogovorov in dvomov v realnosti, raje gremo na pijačo!