Zgodba o seriji samorastje

Sedim na terasi in opazujem mravlje. Ena za drugo nosijo drobtine kruha po svoji poti proti vrtu.

Sprašujem se: ali mravlje razmišljajo o namenu življenja?

Po mojem ne. Preprosto živijo. Delajo, jedo, skrbijo za skupnost in nadaljujejo življenje.

Pogled mi uide na kumkvat. Cveti. Čebele opravljajo svoje delo. Vse deluje brez velikih besed in razlag. Preprosto raste.

Ali bi lahko tudi mi na svoje življenje gledali tako preprosto?

Verjetno ne vedno.

Ali pa mogoče vendarle lahko?

Ne vem.

Vem pa nekaj drugega.

Vse, kar počnejo ta drobna bitja in vse, kar raste samo od sebe, vpliva tudi na naše življenje. Pa vendar to skoraj vsak dan spregledamo.

Prav zato je nastala serija Samorastje.

Želel sem postaviti v ospredje vse tisto, kar običajno ostane neopazno – majhne rastline, žuželke, drevesa, cvetove in tihe trenutke življenja. Iz spoštovanja in ljubezni do vsega živega.

V življenju se nam dogaja nešteto stvari. Hitimo. Rešujemo težave. Lovimo čas.

Za te majhne stvari pogosto nimamo časa.

A če jih ni, nastanejo praznine.

Bolj ko sem jih opazoval, bolj sem ugotavljal, da ravno v teh drobnih trenutkih zunanji hrup utihne.

Težave sicer ne izginejo. Skrbi se ne rešijo čez noč. Toda niso več središče našega sveta. Postanejo le stvari, za katere je treba poskrbeti ali se jim prilagoditi.

Tako kot breskev, ki je zrasla iz odvržene koščice.

Možnosti, da bi uspela, niso bile velike. Pa vendar je pognala korenine, zrasla in danes zdravo živi. Kakšni bodo njeni plodovi, še ne vem. Že samo to, da raste, pa me vsak dan znova spomni, da življenje pogosto najde svojo pot.

Morda je bistvo ravno v tem.

Da ne poskušamo nadzorovati vsega.

Da dovolimo življenju, da naredi svoje.

In da nas včasih tudi preseneti.