“Wanna bet you can fly?” Resnica o ptički v kletki

Bila je velika kletka, ki ji ni bilo videti konca. V njej pa veliko ptic. Letele, prepevale, si ustavrjale družino, imele hrano, varnost, vendar so mogle vsak dan – pol dneva prenašati vejice.

A ker je bila vseeno kletka, so videle druge ptice leteti zunaj – a zunaj je bil mraz, iskati so morale hrano, nekatere so se pred dežjem skrivale za listi in še naravne plenilce so imele.

A so vseeno tako veselo čivkale, se družile v jatah - življenje je izgledalo tako magično.

Vendar ta kletka ni imela zaprtih vrat. Vsaka ptička je lahko šla ven, ampak tam ni bilo varnosti, kot v kletki.

Kaj lahko se lahko iz tega naučimo ljudje?

Rodimo se v kletki ekonomije, sistemskega vključevanja, psihološkega učenja in dojemanja norm, ki se skozi proces običajne socializacije (vrtec - šola - fakulteta - služba - hiša - družina  - varnost – sledenje znanemu) postane samoumeven.

Sistem uporablja ljudi, kot igralce – ekonomija je pa igra. Igra se stalno spreminja, da se ji sledi. Če igro dovolj dobro poznamo jo pa lahko igramo kakor želimo.

To je svoboda, ki jo čuti ptica zunaj “kletke”.

Z nobenim ni nič narobe. Biti zunaj ima svoje prednosti in slabosti in biti notri ima svoje prednosti in slabosti. Vse je preferenca človeka.

Lahko si pa predstavljamo drugače. Na sistem smo tako ali drugače navezani – v končni fazi je igra za vse enaka – eni so samo izpostavljeni direktni ekonomiji eni pa v njej delajo.

Vsak izmed nas ima semena, ki jih lahko posadi. Z delom nečesa, kar ima pomen za nas na dolgi rok. To ni tisto za kaj je vredno umreti - ampak za kaj je vredno živeti. Pa kak koli je to za nekoga. Vsak ima različne želje.

Vprašanje je a sploh vemo, kaj to je in ali kdaj zares sploh raziskovali?

Tisto, kar je za vsakega posebej odgovor na to vprašanje - to so semena, ki lahko dovolijo enkrat vzleteti.

Kaj se zgodi, kot da ta semena posadimo v zemljo?

Najprej moramo seme posaditi v zemljo, jo negovati, dati vse kar rabi, še posebej takrat koše  ne vidimo poganjka. Takrat rastejo korenine in seme objame zemljo. In takrat je pripravljeno da požene.

Korenine bodo hranile rastlino, jo varovale pred vetrom, in poskrbele da bo dolgo živela. Tako je ko vlagamo v nekaj kar delamo iz srca. Ne vidi se navzven se pa vzpostavlja ekosistem.

Potem pride faza ko sem vzklije in se pokaže. Tukaj samo še naprej negujemo in lahko dobimo drevo, ki daje hrano pticam, senco in zrak ljudem, jeseni in pozimi pa odvrže  liste, da naredi toplo posteljico zemji pod njo.

Če to prevedemo v ekonomski jezik – to kar delamo s srcem in je večje od nas samih, so semena, ki se naravno odprejo in zaživijo enkrat.

Ne vemo kaj dobimo, če ne pričakujemo še toliko bolje.

Vendar ta semena nam lahko dajo prostor, da to delamo – namesto sistemskega dela.

Ekonomija in sistem sta okvir, človek je vloga. In sistem lahko s takšnim delovanjem služi človeku in ne obratno.