Mislim torej sem. Ampak ali je to kar mislim res?

Mislim, torej, torej sem.

To sem slišal že neštetokrat.

In priznam, imelo je težo, dokler se nisem vprašal: kaj pa mislim?

Kaj se je zgodilo – torej preteklost, ki je več ni?

Ali kaj se bo zgodilo – prihodnost, ki še ne obstaja, dokler ne postane sedanjost?

In kaj mislim?

Mešanico vsega tega?

Koliko časa človek obstane v svojem življenju v tem, kar ne obstaja?

A po drugi strani nam spomin in vizija omogočata, da se učimo, ustvarjamo ...

Dajeta nam možnost, da vidimo.

A presoja, kaj je za koga prav, je relativna.

Je pa res, da ima vsak korak svoje rezultate in tveganja.

Mislim, torej sem. In nikamor nisem prišel.

Tudi vsak odgovor na zastavljena vprašanja bi bil relativen.

Torej sem kar sem zdaj.

In če grem globlje v vprašanje, kaj sem, ko odpade čisto vse?

Samo življenje tukaj in zdaj.

In potem še najbolj ironično – skoraj sem spregledal, da jutri morda ne vstanemo.

Milijone ljudi vsak dan zaspi za vedno.

Kdo pravi, da to lahko nisem jaz?

Ali kdo od bližnjih?

Jaz bi rekel:

diham, torej živim.