Jump! Razmišljanje o skoku

Sedim in razmišljam o skoku.

Ne v prepad.

O skoku v življenju.

Večkrat se mi rodi kakšna »x« ideja. Po navadi precej nerealna na prvo žogo. Vedno namreč razmišljam, kako bi lahko kakšno stvar obrnil, spremenil ali izboljšal. Pa ne nujno tako, da bi bolje delovala. Včasih samo lepše. Enostavneje. Bolj po moji viziji.

Predvsem pa tako, da bi služila ljudem. Da bi jim nekaj izboljšala.

Podobno potekajo tudi moja svetovanja.

Prvo sito je zelo preprosto: ali produkt ali storitev na kakršen koli način pripomore k boljšemu življenju človeka?

Drugo pa: ali je zgodba, ki stoji za tem, večja od samega produkta?

Če ni, se vprašam, kako to doseči. Če je, pa kako jo vključiti v poslovni proces.

V ozadju se seveda dogaja še marsikaj, česar zaradi pogodb o zaupnosti ne morem pokazati.

In tukaj je zanimiv paradoks.

Imaš rezultate, ampak jih ne moreš pokazati, da bi si zgradil portfolio za naprej.

Dokler projekt ni realiziran in ne zaživi, o njem pravzaprav ne moreš govoriti.

Po drugi strani pa je to tudi neke vrste varovalka. Ko lahko nekaj objaviš kot svoje sodelovanje, pomeni, da je stvar že prestala precejšen del poti.

Poizkusov, ki se nikoli niso realizirali, pa nihče ne vidi.

Čeprav je teh precej več.

In tako pridemo do skoka.

Skoka, ki ga pri projektu naredim po osnovni kalkulaciji.

Začenjam s tistim, kar lahko izgubim.

Projekte razpršim in vsakemu dam dovolj časa, da zadiha.

Ne obremenjujem se s tridesetimi stranmi poslovnega načrta. Raje opazujem, kako se na idejo odzove realnost.

Zato je majhen začetek pravzaprav odličen začetek.

Potrebno je samo malo poguma, da ustavimo tisti del razuma, ki govori, da nekaj ni mogoče, da je pretežko, da bo proces predolg ali pa da sploh ne vemo, kam vodi.

Pri katerem koli poslovnem načrtu je pot na začetku precej negotova.

Ampak negotovost še ne pomeni, da pot ni mogoča.

Mogoče zato včasih izgleda, kot da sem na desetih koncih in nikjer.

Dokler nisem videl skupne točke vseh projektov, se je tudi meni včasih zdelo tako.

Potem pa sem jo videl.

Vsi so naravnani v isto smer. Vsi imajo podobno filozofijo glede človeka, družbenega učinka in načina delovanja.

Niso povezani zato, ker bi jih na začetku načrtoval kot eno zgodbo.

Povezuje jih način, kako sem jih začel.

Narediti skok ni enostavno.

Varnostne mreže pravzaprav ni.

Je pa globina, na katero si pripravljen pristati, ne da bi se pri tem preveč poškodoval.

Vsaj finančno. 😂

In kaj mi to da?

Pogosto nekaj popolnoma nasprotnega od tega, kar bi dobil z natančnim načrtovanjem.

Pri slikanju se stvari dogajajo tako hitro, da bi moral poslovni načrt spreminjati na tri mesece.

Kako se bodo obstoječi projekti povezali, nisem mogel načrtovati.

Da se bodo povezali v eno smer, tudi ne.

Delal sem jih po isti filozofiji.

In povezali so se prej, kot sem pričakoval.

A vse skupaj še niti ni začetek.

Če bi prodajal krofe na trgu, bi po moje denar obrnil precej prej. 🤣

Ker pa tukaj denar ni primarni cilj, je tudi pritiska manj.

To pa ne pomeni, da lahko nekaj nerentabilnega vlečeš v nedogled.

Čas pokaže, ali je stvar nerentabilna zaradi načina izvedbe, ali zanjo res ni povpraševanja, ali pa ponudba preprosto še ne dosega standarda.

In včasih pokaže tudi nekaj četrtega.

Da stvar samo še potrebuje čas, da dozori.

Zato mi je skok vedno znova zanimiv.

Ne veš, kam boš pristal.

Veš pa, koliko si pripravljen izgubiti, če ne pristaneš tam, kamor si mislil.

In potem skočiš.

JUMP! 🤷🏼‍♂️